Golubjatnja na zheltoj poljane – hinnat ja saatavuus

Vo vselennoj Vladislava Krapivina chudo i fantastika dejstvujut na ravnykh pravakh. Kosmicheskie superkrejsery dalnej razvedki sosedstvujut zdes s malchishkami, letajuschimi nad mirom, kak veterki, vedmy uzhivajutsja s robotami, a shkolniki vybirajut sebe v druzja ochen umnogo malchika-robotenka. Sama vselennaja u Krapivina ne prosto neobozrimoe prostranstvo so zvezdnymi galaktikami-morjami i planetami-ostrovami v nikh - eto neobjatnyj kristall, chislo granej kotorogo beskonechno i na kazhdoj grani svoj mir, pokhozhij na sosednij i nepokhozhij. Na odnoj grani eto Zemlja, na kotoroj zhivem my s vami. Na sosednej grani - planeta, prakticheski ot nashej neotlichimaja, tolko vse zdes vyvernuto naiznanku. Potomu chto te, kto velit, - tvari neponjatnoj prirody, ne imejuschie dazhe sobstvennoj obolochki, a vseljajuschiesja v manekeny i statui, - podchinili ee sebe radi nekoj bezumnoj tseli. "Kogda ljudi stanovjatsja ravnodushnymi, lenivymi ili slishkom sytymi, kogda im naplevat na svoju planetu, pojavljajutsja te, kto velit. I koe-kto iz ljudej ne protiv: tak spokojnee i prosche..." - govorit v romane "Golubjatnja na zheltoj poljane" odin iz geroev. I pokhozhe, eta prostaja istina esche dolgo ne poterjaet smysla ni v mire-bliznetse iz romana, ni v nashem mire. Tsikl o Velikom Kristalle v tvorchestve Vladislava Krapivina zanimaet osoboe mesto. Proizvedenija, voshedshie v tsikl, napisannye v raznoe vremja, no svjazannye edinoj myslju, - eto ne prosto proza, eto filosofija podviga. Eto filosofija zhizni, takoj, kakoj ona objazana byt. Fantasticheskoj, i nikak inache.